Še nikoli do sedaj nisem ob koncu leta čutila tako velike potrebe, da se od njega poslovim.

V zadnjih dneh kateregakoli leta sem bila do letošnjega leta vedno zazrta samo naprej. Predvsem v načrtovanje novoletnega večera s prijatelji. In čeprav ”prelomnici” 00.00 nikoli nisem namenjala posebne pozornosti z vidika postavljanja ciljev in novih začetkov, me vstop v novo leto nikoli ni pustil ravnodušne.

Ta vrhunec večera sem vsaj zadnjih sedem let doživljala na res prijeten način. Z mojo ljubeznijo in s prijatelji. S šampanjci in plastičnimi kozarci smo se iz udobnega notranjega praznovanja prestavili ven. Gledali smo ognjemete. Skupaj odštevali. Seveda smo vedno malo zamudili. A kaj zato…šampanjec je bil na koncu vedno odprt, naše dobre želje drug drugemu iskrene, naše opito prepevanje nam všečno, naključnim mimoidočim zagotovo precej manj, ampak mi smo se imeli fajn. In to je glavno.

Tudi lani, ko je bil Oliver star 7 mesecev, sva novo leto še vedno preživela z nekaj ožjih prijateljev. Ker se je takrat še pogosto zbujal, sva ga za večerno spanje oblekla v srajčko. Mislila sva si: ”Itak boš pol noči pokonci, boš pa malo žural z nami.” Ampak lisjak mali je tisto noč mirno spal. Naše druženje ga je očitno pomirjalo. Tako smo lahko imeli normalno sproščen večer. No, vsi, razen mene seveda. Sama sem na vsake toliko časa hodila preverjat, če še diha. Pa vendar, kljub skrbi v stilu ”mama bear” sem se imela lepo. Predvsem pa mi je bilo druženje z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, nekaj samoumevnega. Za novo leto se to itak počne. Vedno, razen letos seveda.

___

Čeprav sem po svoji naravi zelo skrbna in razmišljujoča oseba, imam, ko pride do ”resnih” situacij, precej umirjen pristop. Ob preizkušnjah navadno dolgo ohranjam dvignjeno glavo in optimističen pogled. Razmišljam o najboljših možnih scenarijih.

Primer: Nekaj let nazaj je moja mami zaradi meningitisa v nekaj urah praktično nehala funkcionirati. Z rešilcem so jo odpeljali v bolnišnico. Ko me je po telefonu poklical očim in mi to povedal, sem bila čisto mirna. Mislila sem si: ”Ok, saj je v bolnici, bodo poskrbeli zanjo.” Mogoče se bo komu zdelo hladno, ampak dejansko sem v tistem trenutku delala naprej, kar sem delala pred klicem. Mirno sem počakala, da je prišel domov Urban. Potem sem ga vprašala, če bi bilo morda smiselno iti v bolnico. Tako sva se odpravila.

Na hodniku bolnišnice smo dolgo čakali na kakršnekoli informacije, informacij kar ni in ni bilo. Še vedno sem bila mirna.

Nikoli pa ne bom pozabila prizora, ko smo končno prišli v stik z zdravnikom. Zmajeval je z glavo. Ves resen je razlagal, da je situacija zelo resna in ne more ničesar napovedati. Mami so dali v umetno komo. Šele čez nekaj dni se bo videlo, ali bo preživela in če bo normalna. V moji glavi je zavrelo: ”Hm, prosim? Kako to mislite? Če bo preživela? Če bo normalna????” V tistem trenutku sem se zlomila. Usedla sem se na stopnice, jokala in poklicala sestro. ”Ni dobro, mami ni dobro, mogoče sploh ne bo preživela…” sem ji hitela razlagati. Pa vendar ta moj zlomljeni trenutek ni trajal dolgo.

Ko sem absorbirala povedano, sem se v srcu pomirila. Vedela sem, da moji mami negativna naravnanost ne bo pomagala. Zato sem se ji odločila pošiljati pozitivne misli. Lahko ste eden od tistih realistov, ki se vam zdi to larfari, sprejemam naše različno razmišljanje. A jaz sem se v tisti situaciji odločila narediti točno to. To je vse, kar lahko naredim. Ne morem se boriti namesto nje. Ne morem je zdraviti, ker je ne znam. Lahko pa mislim pozitivno. In zato sem vsakogar, ki me je kontaktiral v povezavi z njo prosila samo to, da naj mami nakloni kakšno pozitivno misel. Več itak ne moremo narediti.

Uspavali so jo v sredo zvečer. V petek sem imela zagovor magistrske. Opravila sem ga z odliko.  V soboto bi morala oditi na smučanje v Francijo za en teden. Kot vsak ”normalen” človek seveda nisem šla.

Čez vikend z mami ni bilo sprememb. V ponedeljek zvečer sem Urbanu rekla: ”Greva v Francijo. Moram se premakniti. Ne morem samo čakati na mestu. K mami v bolnico itak ne smem, ker razsaja gripa, obiski so prepovedani. Doma se mi meša. Moram se naravnati na pozitivno nazaj. Moram verjeti, da bo z njo vse OK. Če ne bo, se bova v trenutku odpeljala nazaj.”

In tako sva šla. 1000 km stran od moje mame, ki je v komi ležala v bolnišnici. Marsikdo bi si ob tem lahko mislil, da sem bežala in bila sebična. Lahko. Mišljenje je svobodna stvar. Sama vem, kaj je resnica v ozadju.

Ko sva prispela in predno sva uspela razpakirati ter v miru pozdraviti prijatelje, ki so bili že tam, sem prejela klic. Mami so zbudili iz kome in ona se normalno odziva. Ve, da sem vmes v teh nekaj dneh magistrirala in ve, da sem na smučanju. Odvalil se mi je kamen od srca.

__

Tudi spomladi, ko se je celotna situacija s korono začela,  se me vse skupaj res ni kaj dosti dotaknilo. V tistem obdobju sem videla nekaj pozitivnega. Čas za umiritev. Čas za stvari, za katere sicer nimam časa. Čas za še boljše spoznavanje z Oliverjem. Čas za poglabljanje odnosa z možem. Čas za pisanje.

Po dveh mesecih smo potem živeli dokaj normalno življenje. Šli smo na morje. Šli smo na Roglo. Šli smo na Sočo. Vedno smo sicer izbrali destinacije, kjer smo bili sami ali čim manj v stiku z ljudmi, smo pa šli praktično povsod. Spustili smo edino izlet na Škotsko.

Se pa je v zadnjem obdobju tudi pri meni nekaj premaknilo.

Situacija mi je prišla do živega. Pa ne toliko zato, ker moram biti doma. Pa ne toliko, ker se ne morem družiti kot bi želela. Pa ne toliko, ker ne morem na smučanje in podobne aktivnosti.  

Ne. Mori me negativna energija, ki se širi predvsem iz medijev in naše politike.

Pa kdaj zaboga ste že slišali, da so se veliki izzivi premagali s samo negativo? Zakaj so poročila za današnji dan skoraj identična poročilom izpred dveh mesecev ali šestih mesecev? Eni in isti podatki, ene in iste zgodbe.

Ker realno…. Kogar se situacija do tega trenutka ni dotaknila, se ga tudi z dodatnimi 1000 zgodbami ne bo. Vsem ostalim pa negativa res niti malo ne pomaga. Ker hej… DOJELI SMO :)! Dojeli smo, kar smo pač imeli za dojet, okej?

Zato… Bi bilo tako zelo grozno težko kdaj pa kdaj namesto podatkov o številu okuženih, opisov skrajnih zdravstvenih primerov, podatkov o porastu depresije in družinskega nasilja…kdaj pa kdaj objaviti tudi kakšno zgodbo o kakšni družini, ki se je s to situacijo naučila živeti? Ki jih je mogoče vse to dodatno povezalo?

Bi lahko objavili kdaj kakšno zgodbo o kom, ki je spoznal, kakšna je moč pristnih odnosov? Odnosov, ki jih ne načne nekajmesečna fizična oddaljenost. Odnosov, ki se trenutno hranijo s klici, video klici, sporočili… in so še vedno enako kvalitetni kot prej. PS: Ker omg…Samo zato, ker smo z nekom v neposredni fizični bližini, še ne pomeni, da smo si tudi v resnici z njim blizu. Mogoče pa nas je to leto naučilo tudi nekaj o tem?

Bi napisali kakšno zgodbo o tem, kako se je letos povečalo število voščilnic, ki so prej že skoraj izumrle? Pa mogoče vsaj enkrat ali dvakrat pri tem ne bi omenjali zgolj in samo tega, kako zelo so poštarji zasuti z delom? Nekaj let nazaj je bila štala, ker dela niso imeli. Zdaj je štala, ker ga imajo. Pa dajte, če že morate pisati o tem, poudarite tudi to. Pošta živi in bo očitno vsaj še nekaj časa preživela. Pisana beseda je zopet našla mesto pod soncem. Ljudje iščejo načine, da bi si dali vedeti: Mislim nate! Je res treba iz tega potegniti vedno in samo najslabše? In namesto o dolgih čakalnih vrstah pišite o tem: Ljudem je mar! V vrsti stojijo fak*** eno uro. Verjetno celo večkrat. Samo zato, da pošljejo tisto voščilnico ali paket. In ja, stojijo s primerno razdaljo, maskami na obrazu in razkužijo si roke ob vhodu in izhodu iz pošte.

In pa, če res ne gre iskanje vsaj trohice pozitivnega z nekaj domišljije, bi lahko našli in izpostavili primer nekoga, ki se jasno kot beli dan drži ukrepov? Mogoče bi bili presenečeni…. Odkrili bi več kot primer ali dva 😊. Pa dajte kdaj štet tudi to! Ker ne vleče samo negativen zgled, ampak tudi pozitiven. Samo toliko, btw :).

Ampak ja… jaz nisem novinar, nisem politik. Sem samo navadna državljanka naše prelepe države. Z željo in upanjem, da bo situacija v 2021 kmalu drugačna.

Vse, kar vem je naslednje: Ljudje potrebujemo upanje. Zase. Za naše bližnje. Za skupnost kot celoto. Če nam ga že tisti ”od zgoraj” ne dajo, ga lahko dajemo vsaj drug drugemu. Vsak se okrog sebe dotakne vsaj nekaj oseb. Pazimo, da se ”dotikamo” na kar se da pozitiven način. 😊

Pa pošljimo kdaj pa kdaj v nebo kakšno pozitivno misel. Brez globokega razmišljanja o (ne)smiselnosti situacije in vseh ukrepov. Samo misel o tem, da smo Slovenci poseben narod. Ja, sposobni smo generalnega zaj*** stvari. Sposobni pa smo tudi marsičesa velikega. S pozitivo seveda 😊.

Drago leto 2020… z največjim veseljem ti rečem NASVIDENJE! Drago leto 2021…. DOBRODOŠLO! In vsi, ki berete tole… čin čin + veliko zdravja, ljubezni in občutka notranjega miru.   

Jaz sem letos doma. Brez prijateljev. Z možem, sinom in psom. Pa moževo babico. Definitivno je drugače. Ni tiste vznemirjenosti. Ampak še vseeno sem si umila lase, se malo naličila in oblekla nekaj drugega kot trenirko. Zase. Ker pač to lahko 😊.

Srečno!

Eva