Draga moja deklica,

tukaj tvoja mamica.

V vsej svoji človečnosti in pod neskončnimi vtisi najinega skupnega potovanja.

—-

Od tvojega prihoda na svet mineva tri mesece, a midve se v resnici  poznava že precej dlje, kajne :)?

V bistvu se poznava že skoraj leto dni. No, bolje rečeno: Se spoznavava. Počasi. Iz dneva v dan.

—-

Veš, pot do najinega prvega “živega” kontakta se mi je po eni strani zdela precej dolga, hkrati pa, predvsem zaradi tvojega bratca, izredno hitra.

Na začetku sem imela zaradi Oliverja pogosto slabo vest – češ, da je še premajhen za sorojenca, da mu s to odločitvijo po nepotrebnem komplicirava življenje, da naju bo na nek način “izgubil”.

S časom so tej občutki minili. Na vse skupaj sem začela gledati z druge perspektive.

Opazila sem, da  se res veliko ukvarjam z njim. Da izkoristiva vsako sekundo, ki jo imava na voljo. Da sem z njim neskončno bolj potrpežljiva kot pred nosečnostjo in verjetno boljša mama kot bi bila sicer. Zakaj? Preprosto zato, ker sem se zavedala omejenosti časa, ki ga imava/imamo na razpolago v dvoje oz troje.

Tako sem imela možnost zares čuječe opazovati vso mavrico  lepote odraščanja svojega sina. In pri tem uživala …ter bila neskončno hvaležna.

—-

Tudi sicer smo se z Oliverjem na tvoj prihod pridno pripravljali. Pogovarjali smo se, brali knjigico Malček Palček, opazovali moj rastoči trebušček. 

Pripravljala sva se tudi z očkom. Čim večkrat, ko je šlo, sva si vzela čas za naju. Če nekaj minut, pa nekaj minut. Ko so se stvari maja končno malo odprle, sva šla celo na zmenek. V Ljubljano. Sama. Wau, ceu luksuz :).

—-

Kaj se je še dogajalo med pripravo nate?

Zaradi stresne (predvsem boleče) prve porodne izkušnje sem veliko časa posvetila sami pripravi na porod.

Ko bi ti vedela, kako drugače je to potekalo kot pri Oliverju! Pri njem je vse, kar sem vedela pred porodom bilo to, da mora otrok v vsakem primeru priti ven. Pa nekaj o dihanju, na kar sem itak pozabila v trenutku, ko so se začeli popadki in me preplavili v vsej svoji intenzivnosti.

Ampak nate draga deklica, nate sem bila RES pripravljena. 

Članki, predavanja, knjige.

Naredila sem zapiske. Jih lepo pobarvala.

Imela sem cel kup pripomočkov, ki bi mi lahko pomagali narediti najino izkušnjo lepšo.

Na koncu se je ves trud poplačal. Rodila si se hitro,  brez kakršnihkoli sredstev in kar v sprejemni sobi. Ja, niti do “prave” postelje nisva prišle :). Bravo midve, kajne? 

—–

In potem… končno trenutek, ko sem te prvič zagledala. Enako kot pri bratcu, mi je tudi tokrat očka povedal tvoj spol. Rekel je: ”Kaja je!”

V moji glavi je završalo: ”Kaj? Res? Punčka je? Wau, je lahko svet še bolj popoln?” 

Že od najstniških let dalje sem si želela dva otroka. Fantka in punčko. Fantek naj bo starejši, bo pazil na sestrico. 🙂 

V tistem momentu so se mi izpolnile dekliške sanje. Zdelo se je, da je cel svet naš.

 Obstajali smo samo ti, jaz in očka. 

 Srečni. Ma kaj srečni. Ekstatični.

—-

A kaj, ko trenutki že po definiciji hitro minejo :)…

—–

Že v porodni sobi si veliko jokala. 

Kljub vsemu trudu in nekaj že nabrane kilometrine, sva te s težavo umirila. Ko pa sva te, si se hitro spet “ujezila”.

Prva noč je bila pestra. Vsaka naslednja še bolj. Nekatere noči so bile in so še vedno brutalne. Kar naenkrat se zdi ura trdnega spanca vredna več kot zlato.

Hm. Kaj se dogaja?

—-

Draga moja deklica, 

v iskanju načinov tvojega umirjanja bi lahko z očkom napisala vsaj 50 strani :).

Ampak…Ne glede na to, kaj sva na začetku naredila, skoraj ni bilo enostavnega dneva/noči. Veliko si jokala. Veliko si se napenjala. Veliko si se zvijala, predvsem v spanju. 

Skoraj vsak večer sva sedela v višini (+ aplikacija sesalca) in sama pri sebi molila, da boš spala. 

Uf, pa včasih še vedno nisi :). Takrat sva si te kot utečen dvojec (verjetno bi lahko zmagala v kakšni olimpijski disciplini) podajala na nekaj minut. Pa je bilo dobro. Pa spet ni bilo. Baje se temu reče večerni blues. Hm, ja, definitivno smo ga imeli…. Do nekega trenutka, ko si zaspala. Aleluja. V mislih se nama je prikazal ognjemet.

Med vsem dogajanjem sva  nekako uspela uspavati tudi tvojega bratca. Kar naenkrat je bilo prej “naporno” uspavanje dveletnika nekaj za sproti. Mimogrede. Čisto enostavno :).

—-

Ampak veš, kaj je res lepo?

Kljub tvoji precejšni zahtevnosti, je Oliver s tabo v trenutku sklenil pristno pozitivno vez. Veliko te je ljubčkal, objemal, občudoval. 

Po nekaj tednih, ko je ugotovil, da ta “igrača” ne bo šla nikamor, je malo izgubil zanimanje, ampak pod črto mu ostajaš večino časa všeč. Ti si njegova Kaja. Drugi prijatelji naj imajo kar svoje :).

Pa še nekaj…Neverjetno je, kako lahko otrok, ki ga je prek zbudil vsak šum, sedaj spi, ko ti ponoči “poješ”. Lahko bi mu kričala na uho, pa bi spal. Hm, očitno to dela čudež bratske ljubezni. 

—

Kako je bilo z očkom?

Tudi on je s tabo takoj vzpostavil lep odnos. 

Veš, mit, da otroci prva leta življenja ne potrebujejo očeta, je največja bedarija, kar sem jih kdaj slišala. 

Tvoj očka je zate (in tudi zame) varno zatočišče. Obožuješ njegov dotik. Zdi se skoraj zdravilen – včasih te lahko umiri samo on. Njegova predanost in neskončna ljubezen sta vredni občudovanja. Vse za princesko :).

Res je neverjeten, kajne? 🙂 Lahko si srečna, da ga imaš.

—-

In potem, na koncu, sva tu še midve. 

Kaj  naj naj ti povem? Pisala bi lahko cel dan.

Iskreno sem mislila, da bo najino tkanje vezi zelo enostavno. Saj vendar nimava nikakršnega razloga, da bi šlo lahko karkoli narobe, kajne?

Hm. Me je cepilo. Kakor sem dolga in široka. 

—–

Veš…bila sem pripravljena na stopnjo zahtevnosti tvojega bratca. Zdelo se mi je, da je to že precej, saj prvo leto ni bil ravno perla enostavnosti. 

Bila sem pripravljena na res dolgo dojenje, večinoma neudobne in neprespane noči, veliko pozornosti in malo časa zase.

Na kar pa nisem bila pripravljena, pa je bilo tole: 24 urno dojenje – tudi ponoči na 15, 20, 45 min, nenehno zvijanje, hkrati pri meni (predvsem zvečer) pogosto nisi mogla zaspati, me na nek način odrivala (vsaj moj občutek je bil tak), pogosto sem morala pri dojenju menjati strani, te res veliko nositi itd itd. (Škoda, ker nisem že takrat prebrala knjige Želim dojiti – bi mi bilo precej lažje)

Skratka, ko sem  se začela zavedati, da najine “težave” niso muha enodnevnica, se je v meni nekaj premaknilo.

Skoraj ob vsakem tvojem joku me je obšla slaba volja. Ali bolje rečeno: v ozadju slabe volje me je ujel občutek nemoči. Počutila sem se kot slaba mati. Kot da ne znam poskrbeti zate. In najhuje: Počutila sem se zavrnjeno.

Mislila sem si: ”Dajem ti vse, kaj točno ti ne paše?” 

Uteho sem iskala pri tvojem očku: ”Na, ti poskusi, jaz ne morem nič!”

Saj sem te  hitro vzela nazaj, a v sebi kar naenkrat nisem imela tako goreče želje, da te moram umiriti jaz. Mislila sem si: ”Naj jo samo končno nekdo umiri. Kdorkoli.”

Tako se je vzpostavljanje vezi s tabo v mojih očeh zelo zakompliciralo. Navzven sem sicer lepo skrbela zate, a hkrati sem to počela zelo nagonsko, brez tiste srčne empatije, ki mi je bila pri Oliverju tako naravna.

Vse to me je zelo žrlo… Pa saj sem si te vendar tako zelo želela… Kaj točno te tako zelo nervira? Zakaj te ne morem v polnosti začutiti? Zakaj se smilim sama sebi, zate pa mi zmanjkuje moči?

To mi ni podobno!!

—-

Žalost.

Občutek krivde – zaradi tebe in zaradi tvojega bratca.

Nemoč.

Hm. Kaj zdaj?

—-

Draga moja deklica…

Če še ne veš, boš kmalu. 🙂 Tvoja mama mora vedno razumeti, kaj se dogaja. Mišljenje v stilu: “Tako pač je” – pri meni ne gre skozi.

Kar se tiče otrok verjamem, da nam staršem otroci nastavljate ogledalo. Ogledalo, ki nas prisili pogledati vase, nekaj poštimati v glavi in napredovati. Velik del “vaših” težav je v resnici naših, včasih pa je izvor tudi več generacij nazaj. Vsak izziv je priložnost za rast. Če to kot starš želiš videti seveda… Kar pa ni vedno enostavno. Določene zadeve te zadenejo kot strela z jasnega (ko najmanj pričakuješ). Včasih zmanjka energije – kljub vsemu zavedanju in dobronamernosti.

To se je zgodilo tudi meni. Najin odnos je bil na začetku velika preizkušnja za mojo za življenjsko filozofijo. Ne glede na to, kako sem se trudila, nisem našla razlage za najine težave.  Nikakor. Na trenutke sem celo nehala verjeti v vse. Mislila sem si: ”Pač imamo napornega dojenčka. Take so pač punce. Mala šefica…”

….Pa seveda dobronamerni komentarji so tudi “pomagali”:  Razvajena je. Lačna je. Daj ji flašo. Z dojenjem se ne splača vztrajati. Ali si jedla —– (neskončen spisek stvari)? + Krivi so starši – živčna si (da bi kdo vprašal zakaj ali se morda da kaj narediti ne…). In ja: tudi “diagnozo” poporodne depresije sem enkrat dobila. “Sprosti se!” – A res? Kako pa? Kak nasvet? Pameten? Konkreten?

Tako je bilo vse do dneva, ko me je terapevt na bownovi terapiji (ja, poizkusili smo tudi to) vprašal: ”Gospa, a ste imeli vi morda kakšen splav? Kakšna pa je bila vaša nosečnost?”

—-

Šum v glavi. Enak kot eno leto nazaj. 

Hm, je naključje, da sem to vprašanje dobila le nekaj dni po prvi obletnici izgubljene poletne iskrice?

—-

Ah, res sem bila prepričana, da sem to predelala….

Pa saj sem vendar o tem veliko govorila… 

Pa saj sem se zjokala. Velikokrat….

Pa saj sem dala vse “ven”…

Še več. Ko sem zanosila s tabo, sem v bistvu na vse skupaj pozabila. Nisem več dojemala, da sem izgubila otroka.  Nisem se niti več spomnila na to izkušnjo. Nisem čutila ničesar. 

Vsaj zdelo se je tako.

Kako je bilo v resnici?

—-

Ob pogledu na dve črtici, mi tokrat ni zaigralo srce. Težko bi rekla, da sem sploh karkoli čutila. Bila sem ravnodušna v stilu: ”Evo, spet sem noseča, zdaj pa da vidimo…”

 Ko mi je zdravnica na prvem ultrazvoku rekla, da si nekoliko majhna za svojo “starost” in mi premaknila rok (zgolj) za en teden, sem si mislila: ”Aha, logično, nekaj ni uredu…”

Na nuhalni me je zanimal samo rezultat. Bil je dober. Hm, še vedno me ni prepričalo.

—-

Ko sedaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem okrog srca simbolično zgradila zaščito in ga zamrznila. Preveč čutiti je bilo enostavno pretežko. Govorila sem: ”Ko jo/ga bom držala v rokah, takrat bo vse to zame šele zares resnično.”

—-

A moja “zamrzjenost” je bila samo en del zgodbe. Po drugi strani sem se cel čas zelo bala. Bala, da bi šlo lahko karkoli narobe.

Rekla sem si celo, da če ne bo šlo, ne bom poizkusila nikoli več. Nama pač ni namenjeno. Jebat ga.

 Uf, kakšen pritisk. Name. Nate. Na naju.

To sem zmožna videti šele sedaj.

—-

Ampak veš,  vpliv izgubljene poletne iskrice na moje doživljanje ni edini.

Vse ženske tega sveta (no, ali pa vsaj velik %) v tem obdobju doživljajo nosečnost na zelo svojevrstno stresen način. Vsaj do določene mere drugačen kot pred 2020. Primerjati ga je mogoče z doživljanjem izkušenj v izrednih razmerah.

Čez nekaj let ti bom lahko razložila vse o tem. Gre za obdobje “zloglasnega” koronavirusa. Virusa, ki nam že leto in pol postavlja svoja pravila in nas uči ceniti vse, kar je bilo prej samoumevno. 

Upravičeno/neupravičeno? Je res vse to nujno? Ne vem. Iskreno ne vem. Vem samo, kako sem jaz doživljala dogajanje med nosečnostjo s teboj. Ker če je samo 1% možnosti, da škodiš svojemu otroku, boš to res naredil? Kadiš? Piješ? Drsaš na ledu? S tem je podobno… 🙂

—-

Najprej sem bila precej flegma. Tako kot mi je v navadi. Normalno stiki, druženja, brez hudih razmislekov. Itak sem bila prepričana, da bo do božiča vse izvenelo. Hm, no ja, ni bilo ravno tako. 🙂

Skratka, po nuhalni, ko si na podzavestni ravni zame postala resničnost, se je vse skupaj spremenilo. Kako?

Predstavljaj si za trenutek scenarij, kjer kot nosečnica, prežeta s hormoni in željo po stiku z ljubimi osebami, vedno znova razmišljaš: Pa je varno? 

Predstavljaj si več mesecev dolgo trepetanje, razmišljanje: Kje je bila ta oseba zadnjih nekak dni? Grem lahko na rojstni dan? Grem lahko na kavo z najboljšo prijateljico?

Predstavljaj si, da zamudiš nečakov rojstni dan. 

Predstavljaj si, da očetu voščiš 60 let prek viberja. Videti ga itak ne moreš. Ne upaš.

Predstavljaj si, da greš včasih k lastni mami na obisk z masko. Za vsak slučaj. Dela v zdravstvu. Nikoli ne veš.

Predstavljaj si, da vsakič, ko gre tvoj bratec v vrtec, razmišljaš, če bi bilo morda bolje, da ga kar izpišeš.

Predstavljaj si, da te najboljša prijateljica vidi v 5 mesecu nosečnosti. Večina prijateljev pa itak ne ve, da sploh obstajaš. 

Predstavljaj si stres vsakič, ko gre očka v službo. S kom si se družil? Kako dolgo? Zakaj se pelješ s tem pa tem tja in tja?

Predstavljaj si, da več kot pol leta ne greš na druženje s prijatelji. Če že, zunaj. Na mrazu. Bila je zima in zgodnja pomlad.

Predstavljaj si razmišljanje o porodu. Kaj če očka ne bo mogel biti zraven? Ob tem se mi je mešalo. Sploh, ker se mi je zdelo, da prvega poroda brez njega sploh ne bi speljala ali pa bi ga res veliko težje. In kako bom X dni zdržala brez Oliverja? Nisva navajena, da se ne vidiva. Se čudiš, da sem doktorirala iz priprav?

Predstavljaj si občutek nemoči, neslišanosti, prezrtosti, ko se ljudje v bližini tebe družijo. Brez kakršnekoli razdalje. Maske in razkužila so pa itak samo za okras. In potem si predstavljaj, da se tem stikom ne moreš izogniti. V sebi noriš, ker veš, da tvegaš. Tebe. Moj skrbno varovani zaklad.

Znajdeš se na začaranem vrtiljaku skrbi.

—-

Draga moja deklica,

enoletno potovanje do spoznanja s tabo me je utrudilo. Fizično in psihično. Bolj kot sem si priznala. Bolj kot sem se zavedala. 

Ko si se rodila, sem si ob tvojem “nezadovoljstvu” podzavestno pogosto mislila: ”Resno? Toliko sem dala čez, da si tu, tebi pa ni okej?” 

Pri tem pa sem pozabila na to, da si celotno potovanje dala z mano čez tudi ti. Skupaj sva ga.

Tvoj stres, je moj. Tvoj nemir, je moj. In tvoje nezadovoljstvo, je moje.

In v resnici, pod ledeno goro, je vse to le klic na pomoč, klic po bližini, klic po razumljenosti. Pogosto moj, ne toliko tvoj.

Za nič od naštetega nisi kriva ti. Če že je kdo, sem jaz, pa še sebe ne smem preveč kriviti. Naredila sem največ, kar sem lahko. Vseeno pa se ti lahko opravičim – za neudobno vožnjo z nosečniškim vlakom Eva. Za ves prenesen strah, napetost in za vsak trenutek, ko nisem znala in včasih še vedno ne znam prepoznati, kaj potrebuješ.

Sedaj, ko razumem, lahko spet diham. Lahko najdem svoj mir srca. Predvsem pa te lahko večino časa vidim in čutim v vsej tvoji veličini.

In glej ga zlomka… Zadnje dni se spreminjaš. Veliko bolj si umirjena. Smejiš se. Radovedna si. Celo spiš nekoliko boljše. Včasih :).

Hja, dvomljivci bi rekli: Seveda, saj je toliko stara. Jaz pa pravim: Mogoče. Raje pa verjamem, da je skrivnost razlike (tudi) v najini drugačni povezanosti. V mojem prebujanju iz zimskega spanca. V na novo odkriti čuteči 120% predanosti tebi in tvojemu razcvetu.

—-

Skratka, draga mala deklica, tale zapis je zate. Za naju. Za najin odnos. Da boš enkrat razumela. Pluse in minuse najine poti. Iskreno upam, da bo prvih od zdaj naprej veliko več :).

Je tudi za tiste, ki se vas ta zapis vsaj malo dotakne iz takšnega ali drugačnega razloga. 

In navsezadnje je poklon nam, ženskam. Ni samoumevno v rokah držati lastnega otroka. In niti približno ni samoumevno biti dobra mama. Poklopiti se mora ogromno koščkov, sestavljenih iz odpovedovanja, predanosti, neskončne ljubezni, poguma in še in še. Kapo dol. Tisočkrat.

—-

Vse najboljše za tretji mesec obstoja draga moja mala deklica.

Neskončno te imam rada in veselim se vsega, kar naju čaka.

Tvoja mamica