Domnevam, da je še kdo od vas kdaj slišal nekaj podobnega (po možnosti od koga, ki vam je blizu): ”Ku je z mano (otrok), se čist drgač obnaša. Takule kriči samu pr teb. Nobene kontrole nimaš.” (za večjo avtentičnost pišem v našem dialektu 😊). 

Hm, katere so še izbrane izjave, ki me motivirajo za nadaljnjih nekaj ur ukvarjanja z mojim kričečim (očitno edinim daleč naokrog) otrokom?

”Kuk je jedu? Si mu sploh dala kej za jest? Zakaj mu vse tlačš? Tku velk fnt bi mogu že koščke jest.” in ko mu dam koščke… ”A kr koščke mu boš dala? Kaj pa če se zadav?” Ali pa: ”Aja, KUPLJEN frutek bo ju (prevod: jedu)? Otrok mora jest domače stvari, z vrta, ne pa štačunske strupe. Jabuk mu narež.” (ker si tudi jaz želim vsak dan jesti en in isti sadež…) 

”Ja tale vaš Oliver je nežen ku ena punčka, un (XY) je cel fantovski razbojnik…” – A ni blo dve minute nazaj rečeno, da je neukrotljiv, v naslednji minuti je pa za fantka ”prenežen” in se preveč crkla 😊?

”Joj Eva, zakaj tuk bereš? Veš teorija je enu praksa pa čist drugu.” 

”Kuga tuk skačeš? Nej mau joka, nč mu ne bo škodlu, bo pluča razviu. Izziva!” in ista oseba v avtu, ko ga 10 min pustim jokati, ker je varnost na prvem mestu in ga ne dajem iz stolčka: ”Kr jokat ga boš pustila? Jz tu ne bi mogla…”

”Kuga? Samu na joški zaspi? Pa ŠE ZMEREJ ga ponoč dojiš? Razvajaš ga! Tukšen otrok nima več kej jest ponoč.”

In za konec še tista najboljša: ”Kompliciraš! Včasih smo se pu (prevod: pol) mn sekiral. Otroc so kar sami gor zrastl. Za vs moderne starše je te cajte otrok PROJEKT. K nimate nč druzga pametnga za počet?” Hm, pa smo v svoji osnovi moderni starši res tako zelo drugačni…? Smo bili mi res vzgojeni toliko bolje? Nam je bilo res težje/lažje? In ali so naši starši res slišali manj/več komentarjev o tem kaj bi lahko naredili boljše in drugače? So bili kriteriji nižji/višji/enaki?

O vsaki od zgoraj napisanih izjav bi lahko in verjetno enkrat tudi bom napisala svoje poglavje. 😊 Naj pa se danes dotaknem takšnih ”dobronamernih komentarjev” na splošno, malo bolj podrobno pa zadnje o otroku PROJEKTU (s tem bo tudi jasno, zakaj sva z Urbanom to rubriko nekoliko sarkastično poimenovala Projekt otrok). 

Vzemimo za primer mojo mami, ki je (in to iskreno mislim!) odlična mama. Zame in sestro bi naredila vse, prav tako za svoja vnuka. Kljub vsem svojim plusom, pa nečesa res ne zna: Zares ji od rok ne gredo pohvale 😊 … (btw: niti približno niso vse zgoraj zapisane izjave njene, so plod velikega kroga ljudi!) 

Skratka, ker moja mami ne zna ravno dobro pohvaliti (ironija: baje da drugim me rada pohvali – tipično slovensko? 😊), sem ji v zadnjem obdobju že nekajkrat postavila naslednje vprašanje: ”Mami, zakaj me od kar sem postala mama nisi niti enkrat pohvalila?” Njen odgovor: ”Kaku tu misliš? Sej te kdaj tut pohvalm…” In dejansko ji verjamem, da je o tem sveto prepričana. Prepričana, da mi pove tudi, kaj kot mama počnem dobro. Predvsem, ker je v njenih očeh pohvala že to, če nečesa ne komentira. Oziroma oprostite… Včasih mi celo reče nekaj takšnega: ”No, sej zdle je pa še clu nekej pojedu…” 😊 (po tem ko pol ure sedim s tamalim in dajem vse od sebe da bo ja sit)

Predpostavljam, da zgoraj opisanih izjav ne slišim samo jaz oziroma midva. Tako me zanima sledeče: Kje na splošno tiči razlog za to, da se mnogi (gre morda celo za slovenski nacionalni šport?) tako zlahka osredotočimo na podajanje kritik in komentiranje (po našem mnenju) ”neustreznega” vedenja?  Od kje vsa ta bojazen v stilu ”če bom otroka (ali kogarkoli) pohvalil, se bo pokvaril”? In zakaj po drugi strani vse, kar je dobro, jemljemo za samoumevno in logično? Ni potrebe, da bi otroku govorili: Ej, tole si pa dobro naredil! Ne, ne, ne.. Potreba je, da to povemo sosedu! (zanalašč malo pretiravam 😊)…

Zakaj pišem kot da se to tiče vseh nas? Ker se mi zdi, da se to dejansko dotika precejšnega deleža ljudi. Če pa je kje kdo, ki tega ne počne….bravo, kar tako naprej! Sama namreč zadnje dni precej razmišljam o tem. Ugotovila sem, da sva tudi midva z Urbanom že vsaj vsaj 20x rekla: ”Joj, Oliverja ne smeva preveč hvaliti. Ko ga pohvaliva, takoj naredi neumnost.” Ajme bože…. pri nekaj mesecev starem otroku razmišljava o tem, da mu s pohvalo ŠKODUJEVA. Še več. Pomisliva celo, da mali zanalašč potem naredi nekaj, na kar nisva ravno ponosna. Kar malo žalostno, se vam ne zdi? Očitno je takšen odnos do pohval in osredotočanja na dobro zakoreninjen globoko v nas. Ampak ZAKAJ?

Sicer nimam pojma, če razmišljam v pravo smer, zdi pa se mi, da je morda  razlog v našem NERAZUMEVANJU BISTVA pohval. Pogosto na zavestni ravni pozabimo razliko med nerealnim hvaljenjem – pretiranem ”hvalisenju”, ki vodi v nezdrav ponos (v stilu: Ti si najboljši in najpametnejši otrok na svetu) in konkretnim, za zdrav razvoj in samopodobo, pomembnim hvaljenjem (v stilu: Wau, super, danes ti je kar 3x uspelo lulati v kahlico. Bravo, kar tako naprej!).

Poleg splošno-konkretnega nerazumevanja vse skupaj prepogosto dojemamo preveč črno belo. Primer: Bodisi gre otroku odvajanje od plenic dobro ali pa mu sploh ne gre (ker mu npr. en dan ni nikoli uspelo lulati v kahlico). Torej: ali imamo malega ”brezpleničnega” genija ali pa se sprašujemo, če je naš otrok sploh normalen. 😊 Hitro pozabimo, da če otroku nekaj uspe enkrat to ne pomeni, da mu bo takoj še enkrat. In ker mu ne, smo slabe volje… Zakaj? Tako zelo smo navajeni na hiter tempo življenja, da za nezmožnost/počasen razvoj označimo vse kar traja več kot nekaj dni, tednov ter vse, kar minimalno odstopa od idealnega tajminga za neko razvojno stopničko.

Naš odnos do pohval (in osredotočanja na dobro) velja tudi v primeru, ko komentiramo nekoga kot starša. Pogosto namreč lahko slišimo: ”Ta je dobra/bolj švoh mama… Ta je dober/bolj švoh oče.”  Hm, kje pa je cela paleta barv med dobrim in slabim? Zdi se kot da ne obstaja. Kaj sploh je dobro in kaj je slabo? Kaj so merila tega? Se kot dobra mama rodiš ali se doseganja tega visokega kriterija naučiš? So dobre mame tiste mame, ki svojemu otroku namenijo večino časa in energije ali so dobre mame lahko tudi tiste, ki jim je pomembna kariera? In enako za očete… Če nima oče naravnega talenta za ukvarjanje z otrokom… Ali ni bolje, da se kar umakne in upa, da bo otrok te potrebe zadovoljil nekako drugače? Ker saj veste… njemu itak to ne gre od rok 😊…

Veliko vprašanj, še več odgovorov. Verjetno je odgovorov toliko kot je ljudi. Kako vse skupaj vidim jaz? Noben starš ni samo slab in noben ni samo dober. Enako velja za otroke. Popolnost je iluzija, a v naši družbi še vedno prepogosto stremimo ravno k njej. Moramo biti popolni. Pa ne zase. Za druge, za okolico. Da nas VIDIJO in si po možnosti mislijo: Wau, takšen starš bil rad tudi jaz! Takšnega otroka bi imel tudi jaz!

In če nismo popolni (ali naši otroci) , KRITIZIRAMO. In ker nismo (ker je to nemogoče) kritiziramo pogosto. Naši starši kritizirajo nas, njih so naši dedki in babice, mi kritiziramo naše otroke in tako naprej. Vse to zaradi nerealnih pričakovanj. Zaradi družbeno privzgojene želje, da moramo biti mi sami (kot hčerke, sinovi, žene, možje, starši…), naš partner, naš otrok, mi vsi skupaj super. Ker če nismo…. Ja očitno je z nami nekaj hudo narobe, ane 😊? Bognedaj komu povedati, da nam nekaj ne gre ravno dobro… Itak bomo zelo hitro slišali samo: ”Preveč se sekiraš. Kompliciraš. Razvajaš. Preveč vpiješ. Premalo vpiješ. Preveč si z njim. Premalo si z njim. Itd…’ ‘

Potem pa je tu še naš kolektivni občutek majhnosti in travma zaradi zgodovinske potlačenosti iz strani drugih, večjih narodov. Ampak… ker smo Slovenci karakteren narod se ne damo! Vedno znova dokazujemo (predvsem v zadnjih letih), da smo lahko dobri. Ma kaj dobri? Najboljši smo lahko! V smučanju, skokih, košarki! Takrat naša majhnost ne šteje. Takrat pokažemo, da smo lahko tudi majhni veliki. Pomembni. In zato verjetno ko nam gre dobro, to glasno podpiramo, praznujemo, smo ponosni! Bravo sLOVEnija! Cel svet je naš! Juhej, rompomompom! In kaj se zgodi, ko našim športnikom ne gre več tako zelo super? Rabim sploh pisat…? 😊

Občutek imam, da je naš čudaški odnos do pohval in nezmožnost izpolnjevanja visoko zastavljenih kriterijev uspešnosti eden od razlogov za pojav fenomena projekt otrok. V želji, da bomo stvari naredili dobro starši iz otroka delamo življenjski projekt. Pridemo do skrite želje, da bo naš otrok (za razliko od nas) delal stvari ”prav”. Da bo razvil vse svoje potenciale. Da bo izstopal. Da bo svetel žarek upanja za ta čuden svet (če ne pa vsaj za širšo žlahto). Ker hej… morda pa bo ravno naš otrok odkril zdravilo za XY bolezen (karkoli bo že strašilo čez 20 let)… in takrat bomo morda tudi mi slišali: Good work parent! Brez tistega: Ampak tole, tole bi pa lahko naredil takole…

Še enkrat: Zgoraj zapisane vrstice so napisane pretirano z namenom nazornosti. Tako kot vse tudi tukaj ni črno belega delovanja. Kot starši nismo samo sproščeni v smislu: Moj otrok bo, kar bo. Hkrati tudi nismo samo zategnjeni in polni pričakovanj, da bo morda pa ravno naš otrok največji doprinos vesolju zadnjih 100 let 😊. Smo nekje vmes. En dan bolj v eno smer, drugi dan bolj v drugo. Vsi se lovimo in vsi želimo za svoje otroke samo najboljše. Napaka, ki jo delamo je le, da veliko bolj poudarjamo neustrezno (in posledično kritiziramo) kot pa ustrezno (in posledično hvalimo) vedenje. Banalen primer: Ko otrok enkrat osvoji kahlico, hitro pozabimo biti ob vsaki uspešni uporabi ponosni nanj. Zelo hitro pa se lahko zalotimo, kako nam gre njegov spodrsljaj (po tem ko naj bi to že obvladal) precej na živce. In komentiramo: ”Ja kako ti je pa zdaj spet to ratalo? Sej si že velik fant…” Pogosto pa niti ne rabimo komentirati. Dovolj je že naš razočaran pogled. Pogled, ki si ga otrok dobro zapomni.

Predstavljamo si za trenutek, da živimo v svetu, kjer starši otrokom bolj poudarjamo, kaj delajo dobro (in ne, to ne pomeni, da jih hvalimo vsepovprek). Da jih pohvalimo iskreno in s ponosom tudi za manjše vsakdanje stvari. Ravno s takšno energijo kot jih grajamo, ko naredijo ”napako”. Ne večjo in ne manjšo. Samo enako. Kaj bi se zgodilo? Naši otroci bi postali projekt o tem, kako vzgojiti Optimistično Generacijo. Generacijo, ki je dovolj močna, da ustvari Optimističen Svet.

Zato, dragi starši, naj bodo naši otroci pozitiven, optimističen projekt. Morda ne bo vsak od njih astronavt in ne bo rešil sveta po filmskem scenariju. Lahko pa so vsi naši otroci ljudje z veliko začetnico. Prijazni, potrpežljivi, spoštljivi, skromni, velikodušni, iskreni, zmožni odpuščanja, ljubeči. Lahko so vse to in še več. Predpogoj pa je, da imajo zdrav odnos do sebe in sveta. In tu, tu je naša največja starševska moč. Veliko te moči pa je odvisno ravno od naših kritik in pohval. Kritik, ki so lahko konstruktivne in pohvale, ki so lahko iskrene in konkretne. Sprejmimo torej otroke v njihovi popolni nepopolnosti. In izstopimo iz začaranega kroga… Ker saj veste… odgovor je največkrat v preprostih stvareh 😊. Preprostih stvareh, ki lahko ustvarijo odlične rezultate.