Zadnje čase se mi dogaja čudna stvar. Vsakič, ko bi želela malo lenariti (beri: počivati), imam ob tem blazno slabo vest. Hitro začnem razmišljati: ”Joj kako sem pasivna! Dan bo šel mimo mene.” Šlo je tako daleč, da sem to razmišljala celo danes zjutraj, ko sem vstala ob 6.10 (pazi, govorimo o nedeljskem jutru). Imela sem veliko srečo, ker je Oliver spal skoraj do osmih (kar se zgodi enkrat na mesec). V miru sem spila kavo (wau, kakšna milina!) in pogledala dva dela Gilmore girls (ja, še vedno trdim, da je to luštna serija 😊).

Po dolgem času sem torej lahko ponovila svoj jutranji ritual počasnega zaganjanja energije s pitjem dobre skodelice kave . A kot rečeno… namesto, da bi se samo počutila odlično, sem se počutila precej slabo. Dejstvo je, da če ne bi bilo zjutraj, do mojega ”poležavanja” itak ne bi prišlo. Zakaj? Ker je treba posesat, pomit, skuhat , pečt kruh, sprehajat psa itd. Seznam je skoraj neskončen. Neskončen je, čeprav govorimo o nedelji. Ko pridemo do aktivnosti čez teden, je seznam neskončen na kvadrat. Čeprav sem kot samozaposlena navajena dela od doma, je to z majhnim otrokom pod nogami svojevrsten zalogaj. Možgani so nenehno na preži. Nonstop v stanju preračunavanja : aha, zdaj bo dve uri pokonci, bom naredila takole… super, že eno uro spi, lahko naredim še tole… o šit, sem mislila, da bo dlje spal , kdaj hudiča bom to dokončala? In tako naprej. Kot bi zapeli v poznani otroški pesmici: Ceel ljubi daaan…. 😊

Zakaj se potem danes zjutraj, ko sem končno prišla do ene ure miru, nisem počutila fantastično?

V zadnjih letih (z dodatnim poudarkom na zadnjem letu) sem se znašla v družbi ljudi, ki mislijo/mislimo, da je največja življenjska zmaga nenehna produktivnost. Ob tem radi vzklikamo: ”Dolgčas? Kaj je to? Počitek? Čemu? Raje grem ven in počnem … (ponovno neskončen seznam aktivnosti).” Tako minevajo dnevi z več akcije in dnevi še z nekoliko več akcije. Tudi v času korone , ko nas narava na zelo grob način sili k mirovanju, ljudje tekmujemo s prikazovanjem svoje aktivnosti. ”Poglejte me! Danes sem dokončal ta projekt! Včeraj tega! In jutri bom tega!” Če se v tem obdobju ne boš naučil vsaj treh novih veščin in uresničil X število projektov je s tabo očitno nekaj malo narobe. Ker HEEEJ, kdaj boš imel še toliko časa kot zdaj? Ob takšnem delovanju pa se zadnje dni sprašujem: ”Porkaš, a smo res razvajene lenčine, če si vzamemo pol ure odmora na dan? Ali pa če si vzamemo enkrat za lenarjenje celo popoldne? In ne, sem se ne šteje dan, ko gremo na 10 obiskov žlahte. V to kategorijo se šteje počasno preživljanje dneva v najožjem družinskem krogu. V mojem primeru: mož , otrok , pes .

Veste kaj je pri tem zanimivo? Včasih sem si znala brez slabe vesti vzeti čas zase. To sem obvladala že kot otrok. Zelo dobro sem ločila čas za šolo in čas za počitnice. Mami mi vedno znova pove zgodbo o tem, kako do zadnjega dneva počitnic nisem želela niti slišati za šolo . Zadnji dan počitnic sem vprašala: ”Ali imam vse potrebno, da grem jutri v šolo?” Ob tem že slišim komentar kakšnega odraslega, ki bi rekel: ”Kaj?? Mami ti je morala iti sama kupiti zvezke? Si pa bila razvajena!” Jaz pa lahko smeje odgovorim: ”Ja, mami mi je kupila in uredila zvezke. To pa je bila v celem letu kar se šole tiče tudi edina obveznost, ki jo je naredila namesto mene. Preostanek leta praktično ni vedela, da hodim v šolo. Vse obveznosti sem opravila sama. In to velja za vsa leta mojega šolanja.”

Nikoli ne bom pozabila, koliko mojih prijateljev in znancev na faksu med izpitnim obdobjem ni imelo časa za kosilo zunaj na bone. Ker so se morali učiti. Če si kdaj naključno v tem času prišel skupaj z njimi, si opazil, da med tem svojim ”učenjem” veliko časa porabijo za klepetanje po telefonu,Facebook in podobne aktivnosti. Časa je bilo torej dovolj, samo razporediti ga niso znali. Oziroma boljše rečeno: ločiti. Verjetno bi si vzeli čas za kosilo, če bi vedeli, da bodo rezultati na koncu boljši , če imaš krajše čase za fokus, vmes pa tudi čas za počitek, druženje in šport. In da sedenje za mizo samo po sebi še ne prinaša znanja. 🙂

Morda je ob branju zgornjih vrstic kdo dobil občutek, da zagovarjam lenarjenje in pasivnost. Daleč od tega. Zagovarjam pa psihofizično zdravje. Zagovarjam načine o tem, kako to stanje doseči in vzdrževati. Vsi se bojimo, da bi zboleli. Zaradi virusa. Zaradi stresa. Zaradi onesnaženosti. Pri tem prepogosto pozabljamo, da je naša odpornost v veliki meri povezana s stanjem našega duha.

Težko mi je, ko opažam, da zadnje čase tudi sama padam na izpitu ‘kakdo dobro razporediti svoj čas.’ Zdi se, da ljudje z vsem tem priganjanjem samih sebe vztrajamo, ker imamo napačno prepričanje o cilju življenja. Pogosto mislimo, da je cilj, sreča. Kot nahajpani iščemo jo iščemo na neulovljivi vrvici. A sreče kot nenehnega stanja ni možno doseči. Sreča pride in gre. Je kratkotrajna.

Kaj torej iščemo, če to ni sreča? Bolj kot iskanje nenehne sreče, je smiselno iskati načine za ‘biti dobro v svoji koži’. Cilj je najti ravnovesje. Cilj je živeti dobro življenje. Kako to naredimo? Teorij je več. Naj za danes omenim eno iz nevroznanstvenega področja: 7 časov za možgane oz. 7 dejavnosti, ki jih potrebujemo za ohranjanje zdravega telesa in močne psihe. Avtor: Daniel Siegel.

Čas za ZBRANOST :To je čas, ko smo zbrani in osredotočeni, kar je osnova za učenje. Z namenjanjem pozornosti in izkušnjami spodbujamo plastičnost (preoblikovanje) naših možganov. Vse, kar se nam zgodi (glasba , ki jo poslušamo, knjige , ki jih beremo, ljudje , ki jih ljubimo, čustva , ki jih doživljamo) globoko vpliva na to, kako se oblikujejo naši možgani.

Čas za SPANJE : Za dobo plastičnost možganov (večjo sposobnost osredotočenosti), delovanje spomina, obvladovanje stresa in delovanje imunskega sistema potrebujemo na dnevni ravni okrog 7 ur spanja.

Čas za POČITEK :Čas za počitek je nekaj drugega kot čas za spanje! Gre za kratke dnevne odmore. Včasih je dovolj 5 minut. To nam omogoči razbremenitev in lažji ”ponovni” zagon.

Čas ZASE : V tem primeru čas zase ne pomeni samo ukvarjanja s stvarmi, ki jih imamo radi. Pomeni predvsem urjenje zavestne prisotnosti, samozavedanja in čuječnosti. Gre za to, da se vprašamo, kaj se dogaja z našim telesom, kaj razmišljamo, kako se počutimo. To nam pomaga obvladovati stres. Dokazano je celo, da na ta način živimo bolj zdravo in dlje.

Čas za IGRO :To je čas za dejavnosti brez togih pravil. Pri tem se sproža dopamin. Zaradi dopamina se počutimo dobro. Zato naj nam ne bo žal nekaj minut na dan posvetiti časa igri z otrokom ali psom 😊.

Čas za GIBANJE : Aerobno gibanje, ki traja vsaj 30 minut. Tovrstno gibanje omogoča sproščanje napetosti in vseh neprijetnih čustvenih stanj. Po telesni dejavnosti se počutimo bolj sproščene in pomirjene.

Čas za POVEZOVANJE : Možgani so narejeni za delovanje v odnosih. Ko si vzamemo čas za soljudi  in povezovanje, se počutimo bolj prizemljene, hkrati je naše razpoloženje bolj stabilno.

Vseh 7 časov potrebujemo vsak dan. Ali pa skoraj vsak dan. Pretirano posvečanje pozornosti enemu času nas prikrajša za koristi drugih. Ni vedno lahko živeti vse čase. Pogosto na primer starejši nimajo veselja do učenja novih stvari, ker oni itak so taki kot so, možgani pa jim tudi ne delajo več tako kot včasih. Raziskave kažejo nasprotno. Celo življenje se lahko učimo (plastičnost možganov). Naši možgani nenehno vzpostavljajo nove povezave ali krepijo stare. Nekateri celo povezujejo možgansko aktivnost s preprečevanjem demence. Proti tovrstnim boleznim naj bi se do določene mere zaščitili tudi z odnosi. Naši možgani se razvijajo v odnosih in naši možgani dobesedno umirajo, če nismo v odnosih. Je naključje, da je toliko starejših samih ljudi dementnih? So dementni zaradi starosti ali zaradi samote? Think about it…. 🙂 Čas za igro je tudi nekaj, na kar kot resni odrasli radi pozabljamo. Škoda. Ravno to je čas, ki nam omogoča sproščanje naše kreativnosti in domišljije. Je kdo kje, ki tega čisto nič ne rabi pri svojem delu? Verjetno so to redki primeri. Veliko nas mora pri delu iskati nenehne izboljšave, nove načine dela, imeti ideje za ustvarjanje novih projektov.

Meditaciji in čuječnosti smo zahodnjaki namenjali zelo malo časa dokler niso prišle ven raziskave, ki so dokazovale pozitivne učinke. Dokler ni bilo dokazov, v to nismo ravno verjeli. Kot da ne bi znali zaupati svojemu notranjemu občutku ob nekem delovanju. In zdi se, da je ravno to eden naših večjih zahodnjaških izzivov. Verjamemo samo v tisto, kar je dokazano, kar vidimo, kar je otipljivo. Pri tem pozabljamo, kot je bilo lepo rečeno v knjigi Mali princ: Bistvo je očem skrito. Zato morda ni slabo, če se sem in tja ukvarjamo sami s sabo, svojim mirom srca, si naklonimo minuto ali dve počitka, istočasno pa še vedno aktivno živimo svoje življenje, se učimo vedno novih stvari in se veliko gibljemo na svežem zraku. Poskušajmo ohraniti v mislih cikličnost naših življenj. Energija kroži. Da lahko kroži pa jo moramo nekje dobiti in po drugi strani nekje sprostiti . Želim vam lep teden! Naj bo čim več kroženja energije!