Vse je enkrat prvič. Prvi koraki. Prvi šolski dan. Prva ljubezen. Prvi samostojni izlet. Prva služba. In ko pride pravi trenutek, PRVI OTROK. Ko sem oktobra 2018 izvedela, da bom postala mama, si nisem niti približno predstavljala, kako zelo me bo ta vloga zaznamovala. Oziroma naj se malo popravim: ‘’Resnosti’’ in odgovornosti vloge sem se zavedala in ravno iz tega razloga nisem želela imeti otroka prezgodaj.  Nisem pa se zavedala še 1001 odtenka materinstva in starševstva.

Nisem si na primer predstavljala, da bom svojega moža z rojstvom najinega sina ljubila vsak dan bolj. Nisem si predstavljala, da se mi bodo ob njegovi nežnosti in predanosti vsakič znova orosile oči. Nisem si predstavljala, da naju lahko otrok tako močno poveže. Sploh, ker sem imela že prej občutek o najini povezanosti. A to je drugačna, lepša in veliko bolj globoka vez. Iz naju je nastal ta mali čudež. Mali čudež, ki je mešanica vseh najinih lastnosti. Mali čudež, ki je mešanica lastnosti več generacij nazaj. Mali čudež, ki vsak dan pokaže tudi lastne karakteristike, ki so značilne samo zanj.

Nisem si tudi predstavljala, da me lahko tako močno skrbi , če kakšen dan ne je čisto tako kot bi bilo dobro, če je zaprt ali ima vročino. In da sem hkrati lahko tako iskreno srečna, ko opravi veliko potrebo v kahlico ali med žlubodranjem zaenkrat bolj ponesreči kot namenoma izjavi: mamamama.

Nisem si niti približno predstavljala, da je dojenje tako velika stvar. Prvih nekaj mesecev za prehranjevanje, vse mesece pa hkrati za občutek varnosti, umirjenost, povezanost in na koncu za zloglasno spanje. Nisem si predstavljala, da lahko ob tej aktivnosti doživljam nepopisno lepe občutke in istočasno naveličanost ter frustracijo. Ko otrok sredi noči ”visi” dve uri na meni se sprašujem: Where did I make a mistake? Ob štirih ponoči bi ga najrajši stresla in vprašala: ZAKAJ? Kaj hudiča ti manjka? Kaj naj še naredim, da boš spal? In potem, ko sem že čisto na koncu, zaspi. In ko zaspi, nastane tako spokojno ozračje, da v trenutku pozabim vse dogajanje zadnjih dveh ur (ob tem še vedno iskreno ne razumem, kako nekaterim uspe pozabiti porod v trenutku, ko vidijo otroka :D… moja sposobnost seže samo tako daleč, da pozabim nočne akrobacije :D)… Torej, ko zaspi, ga samo potrepljam in pokrijem ter mu zaželim sladke sanje. In čez nekaj sekund zmanjka tudi mene. Evo, tudi tega si nisem predstavljala… zaspati nazaj včasih tudi po 6x na noč. A očitno, ko si utrujen, je možno vse. 😊

O moj bog, res, ampak res si nisem predstavljala, da so dojenčki tak big deal ne samo za starše, ampak tudi za vse okrog. Nisem si predstavljala, da bo biti mama tako velik preizkus moje lastne osebnosti. Preizkus za vztrajanje pri stvareh, za katere menim, da so pomembne zanj. Preizkus za dopovedovanje tega okolici. Predvsem ljudem za katere si res nisem predstavljala, da bo kakšna stvar takšen izziv. Nisem si predstavljala, da me lahko nekdo tolikokrat pograja za čisto banalne stvari. Ali pa da mi lahko kdo izjavi: ”Tvoj otrok se te boji” čisto iz lastne frustracije, ker nečesa pri tej osebi ne počne. In res si nisem predstavljala, da takšne besede lahko tako bolijo. Istočasno si nisem predstavljala, da je lahko eno malo dete deležno toliko pozornosti in ljubezni iz vseh strani. Da so lahko dojenčki tako močno priljubljen fenomen. Seveda sem prej slišala o tem, kako z otrokom v trenutku ti sam za okolico postaneš manj pomemben, pa vendar, ko to doživiš na lastni koži, je zanimiv občutek. Včasih se mi zdi, da me ljudje sploh ne vidijo oziroma gledajo skoraj skozi mene, toliko je fokusa na otroku 😊. S tem seveda ni nič narobe, je pa res res zanimivo za doživeti.

Tako na koncu pridemo do praznovanja PRVEGA ROJSTNEGA DNE. Kaj naj rečem? Lepo je bilo.

Čeprav že na splošno verjamem v smiselnost dogajanja v življenju, me je pred enim letom dan Oliverjevega rojstva iskreno pozitivno presenetil. 24. maj se zdi na prvi pogled čisto navaden datum. A za mojo družino je bil pomemben že veliko pred letom 2019. Leta 1939 se je na ta dan rodila moja babica. Ja, tista babica, ki je tako zelo zaznamovala moj pogled na svet in o kateri tako rada pišem. Občutek imam kot da sta babi in Oliver na skrivaj sklenila pakt in stkala nevidno vez. Oliver se je rodil na njen 80. rojstni dan. Ker tako pač je v življenju… 25 let mi je bil svet brez babice nepredstavljiv. Zadnje leto mi je nepredstavljiv svet brez Oliverja. Zdi se, da je ta datum za vedno pozitivno povezal dve moji ljubi osebi… Z Oliverjevim prihodom bo babi vedno z mano. Kaj pa vem… mogoče ji bo celo karakterno malo podoben .

Kakorkoli že… Dragi Oliver in draga babi, vse najboljše <3.