Ko sem začela pisati za ta blog, sem prekipevala od motivacije in navdihov za pisanje. Vse, kar sem napisala, se je dobesedno skoraj samo zlilo na papir. Brez pretiranega razmišljanja so nastale neke smiselno zaokrožene celote. Uživala sem v pisanju. Uživala v ustvarjanju. To me je sproščalo in mi dajalo energijo.

Pred dvema mesecema se je praktično čez noč vse spremenilo. Nisem več čutila zagona za pisanje. Nisem več zbrala moči, da bi ob popoldnevih karkoli napisala. Nisem imela prave ideje. Iz sebe nisem spravila niti enega zapisa. A to se mi ni zgodilo samo pri blogu.

Tudi v službi mi je za vse kar naenkrat ”padlo dol”. Prisilila sem se, da sem naredila nujne naloge, vse ostalo je od mene terjalo toliko energije kot bi mi nekdo rekel naj pretečem maraton.

Zvečer sem komaj čakala spanec. In čeprav sem bila utrujena, sem z odhodom v posteljo odlašala. Želela sem tistih nekaj trenutkov zase, za naju. Zjutraj sva z Oliverjem spala veliko dlje kot nama je bilo sicer v navadi. Ko sem se zbudila, sem se počutila kot bi me povozil avtobus. Okrog kosila se je utrujenost vedno ponovno pojavila. Komaj sem se obdržala v budnem stanju.

Med tem dogajanjem sem se večkrat vprašala: Kaj se dogaja z mano? Sem depresivna? Sem sprejela napačne odločitve in nekje globoko v sebi čutim razočaranje, nezadovoljstvo? Kaj moram spremeniti, da bom spet ”stara, normalna” Eva?

Tri tedne nazaj smo šli na kratek oddih na Roglo. Prvi dan mi je med zajtrkom postalo slabo. Slabo ob pogledu na hrano, kaj šele ob misli, da bi kaj spravila vase. Ko smo šli na jutranji sprehod in se je Oliver igral v pohorski vasici, sem se zvila v dve gubi na stopnice. Slabost se je nadaljevala, začela me je boleti glava. In potem se je naenkrat razjasnilo.

Pozabila sem na slabo počutje. S hvaležnostjo sem pogledala proti Urbanu in Oliverju, ki sta se igrala v bližini, se nasmehnila in pomislila: ”Pozdravljen mali.”

Čez dva dni sta dve črtici potrdili tisto, kar sem že vedela. Noseča sem.

—

Ko sem oktobra 2018 izvedela za nosečnost z Oliverjem, je bila slika o dojenčku zame abstraktna predstava sreče. Razumsko sem se zavedala, kaj naju z Urbanom čaka. A vse do rojstva nisem imela nobene jasne predstave, kako moj otroček izgleda. Nisem si predstavljala njegovih oči, las, nisem si predstavljala, kakšno bo življenje z njim.

Ker je nosečnost potekala praktično popolno, nisem pretirano pazila nase. Dva meseca, ko nisem vedela, da sem noseča, sem počela praktično vse, tudi tisto, kar res ne bi smela. Potem sem šla takoj na pohod od Litije do Čateža. Pri štirih mesecih in pol sem šla na smučanje. Smučala sem vsak dan. Povsod in precej hitro. Za novo leto smo imeli zabavo pri nama. Logično. Saj jo imamo vsako leto. Nosečnost ni razlog za spremembe. Pri sedmih mesecih sva lezla na Lisco. Pri osmih na morje. Vmes sva se celo toliko ”žrtvovala”, da sva spustila potovanje na Lanzarote. Delala sem kot zmešana. Kot da ne bom nikoli več mogla delati in moram nadoknaditi vse za nekaj let naprej. Na dan poroda sem šla sama na večkilometrski sprehod po gozdu. In čez nekaj ur sem dokaj hitro in brez večjih težav rodila zdravega fantka. Z vsemi prsti na nogah in rokah. Apgarjeva ocena 10/10/10.

—

Ob pogledu na dve črtici sem sem si v trenutku predstavljala našo razširjeno družino. Jasno sem videla sliko, kako se bomo čez dan crkljali. Sliko o navajanju Oliverja na dojenčka. Videla sem njegovo začudenje, delno sprejemanje, občasne ljubosumne izpade. Videla sem našo psičko Eli, kako ob navdušenju nad novim članom maha z repom in ga/jo želi na vsak način polizati po obrazu. Videla sem, kako se z Urbanom po napornem uspavanju zrušiva na stol na teraso, prižgeva svečko in spijeva eno pijačo, samo midva.

Dve črtici sta bili zame, za naju dojenček. Najin otrok. In kljub nekaj strahu ob razmišljanju, kako bo vzgajati dva mala otroka z majhno razliko, sva v svoji osnovi oba čutila veliko veselje, radost, zadovoljstvo.

__

Ko sva izvedela za nosečnost z Oliverjem, sva v treh dneh razglasila to novico vsem bližnjim.

Ko sva izvedela za to nosečnost, sva ostala tiho. Bila je najina skrivnost. Govorila sva si, da je to zato, ker sva zdaj bolj zrela, manj neučakana. Mogoče je to res. Zdi pa se, da sva v sebi oba čutila, da je tokrat nekaj drugače. Nisva vedela, kaj, samo tiste prepričanosti ni bilo.

__

Začelo se je brez posebnega opozorila. Običajno ponedeljkovo popoldne. Odpravljali smo se na sprehod.

”Samo še na wc skočim,” rečem. V tistem vidim sledove krvi. Od strahu se mi zvrti. Stečem k Urbanu, povem, da nekaj ni uredu. Med kratkim sprehodom bulim v telefon. Googlam. Krvavitve med nosečnostjo. Ok, ni panike, ni vse razlog za paniko! Ostanem mirna, večer se odvija normalno, malo me špika v trebuhu.

Naslednjih nekaj dni me občasno boli, krvavitev se nadaljuje. V četrtek pridem na pregled.

Zdravnica me žalostno pogleda: ”Veste, po mojem mnenju se ta nosečnost ne bo obnesla. Vem, da je težko, ampak to se dogaja zelo pogosto…. Lalallalaala…”

Šum v glavi. Blokada. Ja, saj vem, da ni kazalo dobro, pa vseeno, ZAKAJ?

Predpiše mi neke tablete. Mogoče bo pomagalo. Ampak verjetno ne bo. Ok, kaj točno torej počnemo?

Naslednjih nekaj dni poteka kot v filmu. Begam od misli ‘‘Pha, naj rečejo kar hočejo, pokazala jim bom, da se meni to ne more zgoditi. To bo čudežen otrok, borec.” do ”Hm, kaj hudiča sem naredila narobe? Kaj je narobe z mano? Zakaj ne more biti okej, če je enkrat že bilo vse okej?…”

Dejstvo je, da ne glede na to, kako radi imamo kontrolo, je v takšnih trenutkih nimamo. Telo opravi, kar je najboljše zanj, zate. In tudi moje telo je opravilo svoje. Ko se je zgodilo, sem vedela. Brez vsake sence dvoma.

Med vso tisto zmešnjavo, v fizični in psihični bolečini, sem uspela uspavati Oliverja. Ko sem ležala zraven njega, sem ga stiskala k sebi, ga poljubila in božala po njegovi popolni mali glavici. Neverjetno je to življenje, kajne? Enoletni otrok mi je pomagal sprejeti trenutek.

Solze. Žalost. Izguba.

__

Točno en teden od začetka mi potrdijo, kar sem vedela. ”Prav imate,’‘ mi reče zdravnica. ”Ničesar ni več videti. Telo je opravilo svoje. Lalalalala….”

Na hitro se pogovoriva o možnih razlogih. ”Ampak veste, prvič se noben ne ukvarja s tem. Z vami je vse v redu…. Lalalla….”

Ja, razumem. Z mano ni nič narobe. Ja, razumem. To se pogosto zgodi. Ja, razumem. Saj je šele začetek, ni tako hudo, obstajajo še veliko hujši scenariji. Ja, razumem. Seveda razumem, kako pa drugače kot da razumem?

Stojim pred bolnico. V roki imam tablete – baje so za preventivno čiščenje. Super. Kot da je potrebno moje telo posesati zaradi nečistoče. Hm, whatever.

Nimam drobiža, ne morem plačati parkirnine. Čez nekaj minut se pripelje Urban z drobižem. Do tistega trenutka se držim odlično. Stoično. Logično, saj sem vendar rekla, da vse RAZUMEM. Ni take panike, ni konec sveta. Ko stopi iz avta, vsi pametni razlogi zbledijo. Stisnem se v objem. Jokam. Svet se ustavi. Obstajava samo midva in najina izgubljena ideja.

”Te peljem domov in preživim dan s tabo?” me vpraša moj zlati mož.

Pomislim. Potem odgovorim: ”Pojdiva na kavo. Zdaj jo lahko spet pijem brez slabe vesti.”

Vsak ima svoj način poslavljanja. Tista kava je bila najino skupno slovo.

—

Ko se poročiš ti rečejo: ‘‘V dobrem in slabem…” Hvaležna sem za mojega neverjetnega moža. Hvaležna sem za najin zakon. V takšnih trenutkih se pokaže moč in zdi se, da je imava midva skupaj več kot dovolj. To mi daje upanje in vliva pogum.

—

Draga mala poletna iskrica,

ideja o tebi je bila kratka. Skoraj neviden življenjski izsek z velikim pečatom. Žal nama je, da se nam ni izšlo. Hvala, da si naju naučila, kar si naju pač prišla naučit.

tvoja starša

—

PS:

Iluzija modernega sveta nas vedno znova prepričuje, da naj kažemo samo dobro. Nepopolne koščke sestavljanke hitro pozabimo, po možnosti skrijemo pod preprogo, gledamo stran in z nasmehom objavimo fotografijo naše popolnosti. Pa vendar je vsako življenje mozaik lepih in malo manj lepih, manj prijetnih izkušenj. In to moramo znati sprejeti. O tem moramo znati govoriti. In od tega se moramo znati premakniti naprej. Ker čeprav pada dež, ne pomeni, da v naših življenjih ni dovolj sonca.

Pa še tole…Tudi moški ob takih dogodkih doživijo izgubo. Kaj če bi sem in tja vprašali koga, kako je? In kaj če bi ob tem počakali trenutek ali dva, ker vam ne bodo povedali ravno prvo sekundo? Hm…