Se kdaj zalotite pri dolgem razmišljanju o tem, kaj bi radi v življenju dosegli? V katero smer bi se radi razvili? Kako bi živeli, če bi bilo možno živeti vaše ‘’idealno’’ življenje?

In se kdaj po drugi strani zalotite, da imate to, o čemer govorite tik za vogalom, a vam zmanjka energije, ker je v tistem konkretnem trenutku enostavno prijetnejše še malo brezskrbno brati , ker je enostavnejše samo še malo ‘’zdržati’’ z delom na enak način kot X število let prej, ker bo čas za vaju počakal do jutri , saj ste danes tako zelo utrujeni ?

Se vam večkrat zgodi, da podležete enostavnejši rešitvi nekega trenutka z upanjem, da bo ‘’jutri pa vse drugače’’? Ali ste med tistimi, ki se vedno znova brcnete v rit, vstanete , čeprav se vam res ne da, in probate iti v smer, ki ste si jo v glavi zamislili?

In hkrati, če ste med tistimi, ki se radi brcate v rit, se znate sem in tja tudi ustaviti in si vzeti trenutek za umiritev? Ali pa je hitenje vaš super zaščitni znak? Saj, kot piše Bagola v svoji knjigi Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, je v današnjem svetu in, če smo busy. Pa ne samo busy, busy na kvadrat.

Razmišljate kdaj o tem, ali ste bolj pasivni ali bolj aktivni ?

Ste med tistimi, ki na kavču z daljinjcem ali knjigo v roki sanjate o idealni podobi svojega sveta ? Ali ste med tistmi, ki proti tej podobi, o kateri sicer nimate časa veliko razmišljati, hitite kot ponoreli vlak ? Od enega doseženega mejnika k drugemu, brez časa za vdih in izdih?

Ali pa ste morda v fazi, ko ste šli od pasivneža k aktivnežu ? Ste pred časom radi sanjali , zdaj pa vztrajno hitite od enega cilja k drugemu ? Vsako kratkotrajno nedoseganje nekega zadanega cilja vas spravlja v obup. Ker hej, živi se samo enkrat! Ali obratno. Ste šli iz aktivneža v pasivneža? Se zbudite zjutraj s prvo mislijo v glavi ‘’šta bude, bude’’? So vaši trenutno najljubši stavki ‘’go with the flow’’, ‘’rad sem na izi’’, ‘’življenje mi bo prineslo, kar mi ima za prinesti’’?

Razmišljate kdaj o besedah SKRAJNOST in EKSTREM? Ste med ‘’pasivneži’’, ker vas ob pamet spravlja občutek kaotičnosti? Ste med ‘’aktivneži’’, ker vas ob pamet spravlja občutek togosti oziroma ‘’prevelike predvidljivosti in dorečenosti‘‘? Ste med tistimi, ki se na dopustu težko premaknejo več kot 100m od apartmaja? Ali ste med tistimi, ki morajo v 8 dneh dopusta opraviti vsaj 3 izlete in vsakič zaiti na drugo plažo?

Kaj pa RAVNOVESJE, PRILAGODLJIVOST in ‘’NEKAJ VMES’’? 

_______

Kam pes taco moli s tem mojim zapisom in velikim številom vprašanj? Naj vam razložim na primeru…

Pred nekaj dnevi sem Urbanu rekla: ‘’ Veš kakšno je moje idealno delovno življenje? Velik del moje predstave vsebuje možnost dela na daljavo. V idelanem primeru bi tako več mesecev na leto preživela na morju in delala tam. Če bi lahko počela karkoli, bi pisala . Nič se mi skoraj ne zdi lepšega kot ležati zleknjen na kavču, gledati morje, poslušati zvok valov v ozadju in pisati o tem, kar ti leži na duši ali o tem, kar pač od tebe zahteva naročnik. Med tem mi mož pripravlja kosilo in otrok mirno spi, saj je čas za njegov dopoldanski počitek.‘‘

Ob tem mojem monologu me je Urban pogledal izpod čela in rekel: ‘‘In kaj točno te ovira pri tem, da začneš delovati v tej smeri? Na morju si. Sicer ne 3 mesece, si pa 10 dni. Jaz lahko skuham, Oliver spi. Ti lahko odložiš knjigo, vzameš moj računalnik in začneš pisati .‘‘

In tako sem prebrala poglavje tretje knjige v tem tednu do konca. Odšla po računalnik, ga odprla in upoštevala možev nasvet. Nastal je ta zapis.

______

Mislim, da je več kot jasno,  v katero skupino se po svoji naravi uvrščam sama. Včasih za prvi korak potrebujem brco v rit. Potem se mi hitro naredi drugi esktrem. Delam s takšno hitrostjo, da sama sebe komaj dohajam.

Če mi je bilo prvih 25 let normalno na morju prebrati v enem tednu vsaj pet knjig in zgolj sanjariti o tem, da mogoče bom pa en dan šla na reeees dolg sprehod ali počela kakšno športno aktivnost , sem v zadnjih letih živela kot aktivnež. Ko sva z Urbanom preživela en mesec na Novi Zelandiji nisem zdržala več kot en dan v istem kraju. Treba se je bilo premikati. Treba je bilo nekaj početi. 20 kilometrski pohodi na dnevni bazi so bili normalni . Ko sem bila res utrujena, ja takrat sem pa še kaj prebrala. Ker ne, bog ne daj da bi zaprla oči in samo malo počivala.

Med nosečnostjo sem zadnji dan pred porodniško vodila delavnico za 15 ljudi. Zadnji dan pred porodom sem šla sama na petkilometrski sprehod po gozdu. Takrat se mi je zdelo to normalno. Danes vem, da to ni nujno nekaj, s čemer se lahko hvalim na ves glas v stilu: ‘‘Imela sem pač veliko energije.‘‘ Res sem jo imela, a v tistih zadnjih mesecih nosečnosti bi lahko bolj skrbela zase.

… Je torej res potrebno živeti v enem ali drugem ekstremu? Ali pa obstaja drugačna, nekoliko bolj vmesna pot?

Verjetno nas vse na eni točki življenje prislili, da stopimo iz svojih okvirjev in gremo bolj v eno ali drugo smer. Med določenjem svojih zmožnosti in meja gremo zato skoraj vsi v en ali drug ekstrem. Iz udobne viseče mreže v 10kilometrski jogging ob 5.30 zjutraj na obali . Nekaj časa je to okej. Dokler se ne definiramo. Potem pa je čas, da ponovno pogledamo v svoje srce. Kako si želimo živeti in ob čem se dobro počutimo? Je res edina alternativa brezskrbnemu uživanju v počitnicah nebrzdano pehanje samega sebe ob nemogočih jutranjih urah?

Ko gremo iz ene vloge v drugo je pogosto  problem to, da ne znamo reči: ‘’Dovolj dobro, je dovolj dobro.’’. Ali kot pravi Paretovo pravilo: 20 % vloženega dela povzroči 80 % uspeha. Pomembno je torej, da se pri svojih ciljih osredotočimo na najpomembnejše. Ko dosežemo 80% cilja, bomo v preostalih 20% vložili dodatnih 80 % napora. To ne pomeni, da tistih 20 % ne bomo nikoli dosegli. Pomeni pa, da si je potrebno vzeti nekaj časa in stabilizirati dosežen rezultat.

Moj dodatek zgoraj omenjenmu pravilu pa bi tudi bil: Za to, da dosežemo vse svoje potenciale, ne rabimo zamenjati svoje prvotne kože 100%. Moramo jo samo malo prilagoditi, ker nam na eni točki postane malo pretesna.

Napram mojemu možu bom sama vedno nekoliko bolj ‘’lene’’ narave. A, ker imam njega, to ni problem. Saj me brcne v rit, ko to rabim in postanem aktivna . Jaz pa brcnem v rit njega, ko je čas, da se uleže na kavč in končno prebere vsaj nekaj poglavij knjige .

In ne, ni nujno, da nas brca v rit samo mož ali žena. Poglejmo okrog sebe. Dobro poglejmo. Opazili bomo, da imamo skoraj zagotovo okrog sebe kakšnega človeka, ki nas na pozitiven način sem in tja brcne v rit. Še vseeno pa si ne pustimo teh brc prepogosto. Ker saj veste… Taki kot smo, smo v svoji osnovi okej… Vse je za nekaj dobro in vse je za nekaj malo manj dobro.

Zdaj pa dovolj o tem. Ker hej… sem na morju. Več kot tolk pa res ne rabim ”delat” . Mojih 80% je bilo doseženih. Zato grem uživat na plažo. Dokler še lahko . Se pa bom do tja peljala s kolesom. Ne 15 km, 3 bo za po soncu več kot dovolj :).