Točno deset mesecev nazaj (en dan gor ali dol) se je moje življenje zelo spremenilo. 24. maja 2019 naju je z Urbanom razveselil najin Oliver.

Za prvo presenečenje je poskrbel že takoj ob rojstvu, saj celo nosečnost nisva vedela, katerega spola bo. Ko sem izvedela, da bova dobila otročka, mi je materinska intuicija rekla: Fantek bo! Urban pa je rekel: Punčka bo! Ker se je v letu 2019 rodilo OGROMNO fantkov, sem začela tekom mesecev malo dvomiti v svoj notranji občutek 😊. V zadnjih tednih nosečnosti sem se prepričevala, da bova dobila punčko. Tako sem cela ”nahajpana” od hormonov iskala ime – cel čas sva namreč imela ime samo za fantka (to je prišlo zelo spontano in lahkotno, a o tem več drugič 😊). Zaključek: imena nisva našla. Odločila sva se, da bova v primeru punčke, ime določila kar tam, na licu mesta (še dobro, da do tega ni prišlo :D). To me je delalo precej živčno, a kaj sem hotela? Pravega navdiha nisva imela, zato sem se sprijaznila, da bo moji deklici mogoče ime Francka. Na koncu se je izkazalo, da je bila skrb odveč. Čeprav sem bila izjemno presenečena, ko mi je Urban povedal: Oliver je! – bi lahko vedela…

Lahko bi vedela, da mi je moja materinska intuicija dala ”pravilen” odgovor že mesece nazaj. In to je najpomembnejša lekcija (lekcija št. 1), ki sem se jo naučila kot mama. Prav je, da poslušam druge, a najbolj od vsega moram poslušati in zaupati sama sebi. Svoji intuiciji. Moj sin me tega uči vsak dan znova. ”Pravilno” delovanje zanj in zame je tisto, za kar mi moj notranji občutek reče: To je okej! Tako bova naredila!

O tem, kaj vse sem se naučila ob ”biti mama” Oliverju, bi lahko pisala več dni skupaj, toliko je vsega. Zanimivo kajne? Kako je možno, da te malo dete lahko toliko nauči? Pa vendar… če pogledamo od blizu vidimo, da nas ta čarobna majhna bitja veliko naučijo s svojo spontanostjo, z vsemi svojimi potrebami in popolno odvisnostjo od stanja našega duha. In tej otrokovi ”odvisnosti” od nas bom v naslednjih vrsticah namenila nekaj besed…

Pred svojimi ”materinskimi dnevi” sem pogosto slišala rek: Otroci ti nastavijo ogledalo. Osnovno idejo tega sporočila sem razumela: če sem jaz dobro, je otrok dobro – če sem jaz slabo, je otrok slabo. Nisem pa si predstavljala, da to tako ”brutalno” drži tudi za vsak najmanjši dogodek, za vsak trenutek vsakega dne. Mislila sem, da to velja za večje, pomembnejše stvari (hm, kaj točno sploh so večje in pomembnejše stvari? Otrok nima pojma o tem 😊…). Seveda sem se motila. Oliver mi že od prvega dneva naprej zelo jasno kaže, kakšno je moje čustveno stanje. Če se nekje dobro počutim, se dobro počuti on. Če me nekaj vznemiri, je vznemirjen on. Še posebej je bilo izrazito prvih nekaj mesecev. Nikoli ne bom pozabila, kako sem ga morala kar nekajkrat vsega kričečega FIZIČNO odnesti. Odnesti iz prostora (ali od ljudi), kjer se nisem dobro počutila. Ko sva prišla domov, v varen pristan, ko sem se umirila jaz, se je umiril on (ter hkrati ponavadi sproščeno jedel in sladko zaspal). Lekcija št. 2: Pred otrokom nadenjanje mask ne deluje. On vse ve in vse čuti. Naša materinska/starševska naloga je, da se ”spravimo v red” in ga (če se le da) ne obremenjujemo s svojo čustveno navlako. Ja vem, lažje reči kot narediti. Se strinjam. Pa vendar se zdi, da naredimo razliko že s tem, ko si priznamo, da lahko za otrokovo ”čudno” obnašanje najprej pogledamo sebe. In se vprašamo: kako sem jaz? Kakšna je moja vloga pri tem?

Ne gre pa samo v eno smer. Tudi jaz na dnevni ravni od Oliverja sprejemam veliko frustracij in jeze. Najbolj je to izrazito tik predno zaspi, če je zelo utrujen in se zraven matra. Takrat ponavadi začutim veliko neprijetnih občutkov. Hvala bogu vem, da moram s tem nekaj narediti. Kaj naredim? Globoko zajamem sapo in z vso notranjo močjo, ki jo premorem, umirim svoje telo. Ko se sprostim jaz, se sprosti on. In zaspi. (Strokovno bi temu pojavu rekli projekcijsko introjekcija identifikacija v vsem svojem sijaju – evo, pa naj še kdo reče, da faks ni uporaben 😊). Lekcija št. 3: Otrok se v stanju frustracije ne zna umiriti sam, zato je naša naloga, da mu pri tem pomagamo  (več o tem zelo lepo piše v knjigi Celostni razvoj otroških možganov – Daniel Siegel).

Evo, naj bo tole za danes dovolj. Pravijo, da so otroci naše največje bogastvo. Moje skromno mnenje je, da to definitivno drži. Pa ne zgolj zato, ker so že sami po sebi pomembni in neprecenljivi. Tudi zato, ker so odlični učitelji – ob pogoju, da si starši to dovolimo videti in sprejeti. Zato hvala dragi moj sin… Hvala, ker si točno tak kot si. Hvala, ker sem lahko tvoja mama. In hvala, ker si v tem kratkem času v meni izzval ekspresno hiter osebni napredek. S teboj v globino spoznavam svoje sončne in senčne plati. Iskreno upam, da ti kot mama dajem veliko sonca in pogojev za dober razvoj.