Dragi bralec/draga bralka,

najprej hvala za tvoj čas, vložen v branje najine strani. Upava, da je med vsemi temami kakšna koristna in zanimiva tudi zate.

Zakaj sva se odločila za pisanje o raznoraznih vsebinah? Naj ti na to vprašanje odgovoriva vsak posebej… (sicer je res, da sva mož in žena, a kot se bo kmalu videlo, je najin slog pisanja in razmišljanja različen – brez skrbi, z leti sva dojela, da je to prednost in se ne kregava okrog tega več vsak dan 😊)

Eva

Navdihov za ustvarjanje lastne spletne strani je več. Eden od glavnih pa je moja babica Milka. Začasa njenega življenja mi je pogosto rekla: ”Ti boš pisala knjige.” Iz načina, kako je to rekla, sem vedela, da misli povsem resno. Takšna je pač bila. Zelo prepričana v svoje ideje. Nikoli mi sicer ni namignila, katere so po njenem mnenju teme, o katerih naj bi pisala. Očitno se ji to ni zdelo pomembno. Vedela je, da bom vse, kar bom zlila na papir, napisala iz srca. To pa je bilo v njenih očeh edino, kar resnično šteje.

Po vseh letih njen glas v moji glavi nikoli ni zbledel. Vedno znova sem se vrnila na točko, ko sem začela razmišljati o pisanju. Vedno znova se je pred mano pojavila ona s svojim prepričanjem v očeh, z željo, da bi sledila sama sebi. Verjela je, da je to moja pot. In tako je prišel dan, ko sem se končno odločila. Da poskusim. Zase. Zanjo. Za naju. Pa tudi za vse tiste, ki vam, tako kot meni, pisana beseda daje znanje, vliva pogum in bogati duha. (To je bilo približno eno leto nazaj 😊).

Skupaj z odločitvijo za pisanje je spontano prišla tudi tema – najin odnos z babico in življenjski nauki, ki jih je preko najinih pogovorov delila z mano. Naslov knjige: Bralka pravljic – zgodbice o babici, ki je pripovedovala in vnukinji, ki je poslušala (več o tem pa v ločenem zavihku). Ker sem v osnovi človek, ki veliko razmišlja in načrtuje, sem mislila, da bo ta knjiga projekt ”enkrat za prihodnost”. Prepričana sem bila, da resni projekti zahtevajo resen pristop, veliko vloženega časa in še več vložene energije. Verjetno sem zato takrat napisala samo kratko uvodno poglavje, vse drugo pa je ostalo v moji glavi. Dogajanje v zadnjih dneh, ko se je svet zaradi koronavirusa obrnil na glavo, je spremenilo tudi moj ”resen” pristop. Naenkrat se zdi, da je škoda čakati. Knjiga Bralka pravljic tako ne bo knjiga, ampak bo postala ena od vsebin, o katerih bom pisala. V stilu kot pravi moj mož: Manj razmišljaj, več deluj (včasih ima kar pametne ideje, najbrž bi ga lahko večkrat poslušala 😊). Pogosto namreč lahko slišimo, ko ljudje rečejo: ”Delaj tisto, v čemer najbolj uživaš, tisto, kar ti gre naravno dobro od rok.” No, jaz uživam v pisanju, v razmišljanju ob pisanju. Zdi se, da je trenutno čas, ko svetu lahko s tem doprinesem vsaj delček pozitivnega.

Ker bom z zapisi na tej spletni strani ZELO stopila izven svojih okvirjev, prosim za malo potrpljenja 😊. Poleg že omenjenega bom pisala o svojih strasteh – medosebnih odnosih (med drugim sem magistra zakonskih in družinskih študij), hobijih (sem ljubiteljica jyotisha, psov in dobrih knjig), življenjski filozofiji itd. Brez zame tako značilnega velikopoteznega razmišljanja in načrtovanja. Spontano in sproti.

Dragi bralec/draga bralka, če boš ob mojih zapisih vsaj za trenutek pozabil/pozabila na svoje skrbi, je moj cilj dosežen. In seveda so moji zapisi posvečeni tudi njej – moji babici – hvala, ker si verjela vame. Ni knjiga, začetek pa je 😊. Upam, da se ti tam nad oblaki ob tem vsaj malo smeji 😊.

Urban

Namen mojih objav je samo deljene koristih vsebin, v poplavi neumnih 😊 .